Izrael pred "referendumom o Netanjahuju": kdo so glavni izzivalci aktualnega premierja

Izraelci bodo 27. oktobra na volitvah izbirali svoje poslance v parlamentu. Volitve bodo sledile pestremu štiriletnemu obdobju, ki je prineslo polno prelomnic. Od sporne pravosodne reforme, ki je izzvala množične proteste, Hamasovega napada 7. oktobra 2023, vojne v Gazi, napadov na Libanon, operacij v Siriji in dveh epizod spopadov z Iranom.

Državo je skozi vse to kot premier vodil Benjamin Netanjahu, ki je vlado vodil že šestič. Kot je za N1 ocenil profesor s katedre za mednarodne odnose ljubljanske fakultete za družbene vede Faris Kočan, bodo tokratne volitve v precejšnji meri referendum o Netanjahuju. "Po 7. oktobru 2023 je izraelski politični prostor bistveno bolj premaknjen v smer varnostnega konsenza, zato se ločnica oblikuje med vprašanjem, kdo je sposoben učinkoviteje upravljati državo, in tem, ali je Netanjahujev model oblasti po treh letih vojne in politične polarizacije še vzdržen," je pojasnil.

Med najresnejšimi izzivalci "Bibija" in njegove stranke Likud je naštel Gadija Eisenkota, Naftalija Bennetta in Jaira Lapida, ki sta se odločila za skupni nastop na volitvah, ter Avigdorja Liebermana. Ob tem je posebej izpostavil Eisenkota, ki da ne tekmuje samo za tradicionalno sredinske volilce in tiste, ki nasprotujejo Netanjahuju. "Posega tudi v prostor zmerne desnice in nekdanjih volilcev Likuda. Nekatere ankete postavljajo njegovo stranko Jašar ob bok Likudu, nekatere ankete o primernosti za predsednika vlade pa so ga postavile pred Netanjahuja," je orisal sogovornik.

V ospredju politični novinec, ki je v Gazi izgubil sina

Danes 66-letni Eisenkot izhaja iz vojaških vrst in nima zelo dolge politične kariere. Prihaja iz družine maroških priseljencev, odraščal pa je v Eilatu na jugu Izraela, daleč proč od blišča Jeruzalema in Tel Aviva. Vojaško kariero je začel kot vojak elitne brigade Golani in jo z upokojitvijo sklenil kot načelnik generalštaba leta 2019. Po pisanju Financial Timesa je zagovarjal vojaško doktrino velike sile proti izraelskim sovražnikom, vključno z napadi na civilno infrastrukturo.

Pred zadnjimi volitvami leta 2022 se je pridružil stranki Bennyja Ganza in postal minister brez resorja v Netanjahujevem vojnem kabinetu. Skupaj z Ganzem ga je zapustil junija 2024 zaradi razhajanj s premierjem glede poteka vojne v Gazi. Ta je na Eisenkota vplivala tudi osebno, saj so v palestinski enklavi kot vojaki padli njegov sin Gal Eisenkot in dva nečaka. Po Kočanovih besedah je tudi to eden od razlogov njegove priljubljenosti med volilci, ki so naklonjeni tudi njegovi trdi vojaški doktrini, nekateri pa tudi njegovim maroškim koreninam.

Eisenkot je s stranko v več javnomnenjskih anketah prehitel Lapida in Bennetta ter se vzpostavil kot glavni opozicijski kandidat. Profesor Kočan meni, da je Eisenkotova prednost pred Lapidom ta, da ne nosi identitete izraelskega liberalnega centra, ki jo del desnih volilcev zavrača. Pred Bennetta ga na drugi strani postavlja dejstvo, da ni obremenjen z izkušnjo prejšnje vlade ter sklepanjem koalicijskih kompromisov. "Eisenkot lahko zato nastopa kot kandidat spremembe, ne da bi moral nastopati kot kandidat ideološkega preloma," doda Kočan.

Kaj bo odločilo volitve?

Glavnih tem v predvolilni kampanji je več. Prva je po Kočanovih besedah odgovornost za 7. oktober in vprašanje, ali se lahko Netanjahu še vedno predstavlja kot "gospod varnost". Ena od tem so tudi vojne v Gazi, Libanonu in Iranu, o katerih pa se ne razpravlja z moralnega vidika, pač pa z vidika uspešnosti operacij za Izrael. Tu je tudi vprašanje vojaške obveznosti za t. i. ortodoksne Jude, komisije za preiskavo 7. oktobra, odnosa izvršne oblasti do vrhovnega sodišča in Netanjahujevih sodnih postopkov zaradi obtožb korupcije.

Profesor je ob tem poudaril, da se izraelske volitve odločajo na ravni blokov. "Lahko si največja stranka in kljub temu ostaneš brez oblasti," je dodal. Tako se mu v tem trenutku zdi bolj verjetno, da Netanjahuju in njegovemu bloku še ene vlade ne bo uspelo sestaviti, saj nekatere javnomnenjske ankete opozicijski strani napovedujejo večino v 120-članskem knesetu. Kočan pa je ob tem opozoril, da so med strankami v opozicijskem bloku precejšnja ideološka nesoglasja. "Netanjahu še vedno računa na to, da so njegovi potencialni koalicijski partnerji praviloma bolj disciplinirani kot njegovi nasprotniki," je dejal.

Na volitvah bo po njegovem mnenju odločilno omahovanje med volilci Likuda. Ankete namreč kažejo, da je približno petina volilcev neopredeljenih, med njimi pa je pomemben del razočaranih in tradicionalnih Likudovih volilcev. "Vprašanje je, če lahko Eisenkot ali Bennett desnemu volilcu ponudita dovolj varno možnost, da lahko zapusti Netanjahuja brez občutka, da je zapustil lastni ideološki tabor," je orisal Kočan.

Kot drugo odločilno spremenljivko je izpostavil rezultate v Gazi in Iranu. "Če bo Netanjahu lahko volitve preoblikoval iz vprašanja 'Kdo je odgovoren za neuspeh?' v vprašanje 'Kdo vas lahko zaščiti pred naslednjo grožnjo?', bo bistveno izboljšal svoje možnosti," je ocenil. Odsotnost rešitve po Kočanovih besedah spodkopava Netanjahujev argument, da je dolgotrajno nadaljevanje vojne v Gazi prineslo strateško korist Izraelu. "Preživetje Hamasa in nezaključeno vprašanje Gaze sta trenutno pomemben del njegove politične ranljivosti," je dodal.

Pri tem ostaja vprašanje, kaj bi prihod sedanje opozicije na čelo izraelske vlade spremenil. Faris Kočan je opozoril, da Bennett, Lapid in Eisenkot pri stališčih glede Irana, Hezbolaha in Hamasa niso mirovniški politiki. Kot je spomnil, Netanjahuju niso očitali pretirane sile, ampak pomanjkanje rezultatov. V primeru njihove zmage sogovornik glede Irana pričakuje tesnejšo koordinacijo z Washingtonom, manj personalizirano diplomacijo ter večjo pripravljenost, da se vojaške operacije pretvorijo v politični rezultat. Tudi v Libanonu ne pričakuje bistvenega zmanjšanja pripravljenosti za uporabo sile proti Hezbolahu.

Pri Gazi bi bila razlika po Kočanovih besedah večja. "Opozicija bi bila bolj verjetno pripravljena zaključiti nedoločeno vojno in iskati institucionalni aranžma za povojno upravljanje Gaze. Vendar to ne pomeni tolerantnejšega odnosa do Hamasa," je dejal. Najmanjši premik pričakuje pri vprašanju palestinske državnosti, do katere je bolj odprt le Jair Lapid. Blok bi pristal na najmanjšem skupnem imenovalcu, ki hitrega procesa priznanja državnosti ne bi prinesel.

Morebitni Netanjahujev poraz bi največjo spremembo prinesel znotraj Izraela. "Pomenila bi konec političnega sistema, ki je približno dve desetletji organiziran okoli ene osebe. S tem bi se lahko politični konflikt ponovno premaknil od vprašanja za ali proti Netanjahuju k vsebinskim vprašanjem," je sklenil Kočan.